Kožar Rosulnik (2015) zapiše, da se ne moremo popolnoma identificirati z drugo kulturo, zato v večji ali manjši meri oblikujemo individualni slog življenja.

To vodi do sodelovanja med ljudmi, premagovanje meja neznanega, odpira naše osebne in skupinske prostore in krepi naše identitete (Kožar Rosulnik, 2010).

Takšno učenje pripomore k celostni osebnostni rasti in razvoju, (Kožar Rosulnik 2010, str. 24), lahko pa vpliva tudi na oblikovanje novega individualnega sloga življenja.

Ko ženska pridobi službo in postane ekonomsko neodvisna, to lahko sproži spremembe v družinski dinamiki in partnerskem odnosu (Kožar Rosulnik, 2015).

Iz življenjske zgodbe posameznika lahko razumemo njegovo razmišljanje in vsebino ter način občutenja ob določenih življenjskih izkušnjah (Kožar Rosulnik 2015).

Posameznik razume in je občutljiv do vseh kulturnih okvirjev, hkrati pa do njih zna izoblikovati tudi distanco (Kožar Rosulnik, 2010).

Po Kožar Rosulnik (2010) je sposobnost učenja, razumevanja ter sprejemanja razlik med različnimi kulturami sveta opredeljena kot medkulturna občutljivost.

To lahko pomeni osvoboditev od pričakovanj izvorne družbe ter možnost oblikovanja sloga življenja, ki posameznikom ustreza (Kožar Rosulnik 2015, str. 123).

Nekateri pomeni se ohranjajo (načrtno), nekateri pomeni se spreminjajo (zaradi okoliščin) glede na posameznikovo "delovalnost" (Kožar Rosulnik 2015).

Npr. v raziskavah Kožar Rosulnik (2015, 2018) se med vzroki za selitev, ki so zgolj izboljšanje ekonomskega položaja, pojavi v redkih primerih.

Model tranzicijskega učenja uvaja štiri različne strategije učenja (Kožar Rosulnik idr. 2016, str. 30), katere bomo predstavili v naslednjem poglavju.

Malačič 2006, Kožar Rosulnik 2015) v svojih raziskavah navajajo še ostale vzroke migracij, ki pa jih v naši raziskavi ni mogoče zaznati.

Kar je še bolj pomembno, pa je, da nas medkulturna občutljivost uči sprejemanja teh razlik (Kožar Rosulnik, 2010).

V novem družbenem prostoru mora migrant ustvariti nova znanja, nove razlage in načine delovanja (Kožar Rosulnik 2015).

Zadnji trend, ko tradicionalne države priseljevanja postajajo države tranzita, poimenujejo razmah tranzicijskih migracij (Kožar Rosulnik 2015).

Tej občutki in stanja so povezani z disharmonijo zaradi asimilacije in sprejemanja nove kulture (Kožar Rosulnik 2015, str. 123).

Posameznikove izkušnje, interpretirane v odnosu do samega sebe in širšega kulturnega okolja, so osnova za biografsko učenje (Kožar Rosulnik in Ličen 2015).

Izkušnja selitve je za posameznika lahko bodisi pozitiven ali zelo stresen, čustven, nemalokrat celo negativen življenjski dogodek (Kožar Rosulnik in Ličen 2015, str. 155).

Kultura postavlja posamezniku ideale, kode obnašanja, te pa tudi opraviči in legitimira (Kožar Rosulnik, 2010).

V zadnjem času sta med pogostejšimi vzroki migracij tudi izobraževanje in ljubezen (Kožar Rosulnik 2015).